INTERVENCIJE EKIP NUJNE MEDICNSKE POMOČI   PRI REŠEVANJU Z VIŠINE ALI GLOBINE

Jože Prestor, dipl. zn., PHE ZD Kranj

 

 

UVOD

 

Pri opravljanju svojega delu se reševalci pogosto srečujejo z reševanjem zapletenih situacij, ki jim s svojim znanjem, opremo in organizacijo službe niso kos. Če so zapleti tehnične narave, običajno k sodelovanju povabijo gasilke enote. Gasilci imajo potrebno znanje in opremo, da lahko nudijo varno in strokovno tehnično podporo. Da pa bo sodelovanje kreativno, morata obe službi, medicinska in gasilska, dobro poznati možnosti, opremljenost in organizacijo, preden bosta skupaj sodelovali v reševanju.

Med najpogostejšimi situacijami, kjer se reševalci srečujejo s tehničnim reševanjem, izstopajo reševanje pri prometnih nesrečah, reševanje poškodovancev in bolnikov z višine ali globine, utapljajočih iz vode ter poškodovancev in bolnikov v množičnih nesrečah.

 

REŠEVANJE Z VIŠINE ALI GLOBINE

 

Dostop do ponesrečencev, ki se nahajajo na višjem ali nižjem nivoju, kot je ekipa nujne medicinske pomoči (NMP), je, ne glede na višinsko razliko, za ekipo velikokrat zelo otežen. Za dostop in reševanje so potrebni oprema, znanje in izkušnje. Oprema je danes dostopna in se lahko kupi, reševalci imajo možnost opraviti osnovne in dodatne tečaje vrvnega reševanja, znanja in izkušenj pa pri rednem delu v NMP ne morejo vzdrževati. Pristop k poškodovancu na višjem ali nižjem nivoju morajo zato pogosto obnavljati in preizkusiti na vajah.

 

KDO BO ZLEZEL NA VIŠINO,  KDO SE BO SPUSTIL V GLOBINO?

 

Če se pri reševanju v prometnih nesrečah reševalci ne sprašujejo več, kdo bo zlezel k poškodovancu v vozilo, je pri reševanju z višine ali globine to vprašanje zelo prisotno. Za reševanje na višini so pristojni gorski reševalci, ki opravijo tudi večino reševanj v gorah. Če se ponesrečenec nahaja v jami, luknji ali breznu, so pristojni jamarski reševalci, zaradi podobne opreme in tehnike reševanja kot v gorah, pa jih lahko nadomestijo tudi gorski reševalci. Problem pri obeh omenjenih službah pa je, razen nekaterih izjem, relativno dolg odzivni čas. Povprečen odzivni čas enot NMP na nivoju PHE, ki obravnavajo večino medicinskih intervencij v predbolnišničnem okolju, je krajši od desetih minut. Temu odzivnemu času so primerljivi samo odzivni časi poklicnih gasilskih enot. Gasilci imajo v osnovnem usposabljanju za poklic vključena teoretična in praktična znanja za reševanje z višine in globine s pomočjo vrvi in jeklenice.

 

V skladu z medicinsko deontologijo bi morali imeti vsi poškodovanci in bolniki pravico do strokovno enake oskrbe, ne glede kraj ali dogodek, v katerem so se znašli. Kakovostna medicinska obravnava pa se pri poškodovancu ali bolniku lahko začne šele, ko do njega pristopi ekipa NMP s potrebno opremo. Ta pa pogosto presega znanje, opremljenost in zmožnost ekip NMP. Ekipe NMP je mogoče izučiti tudi za nekatere tovrstne dostope, vendar se odpira vprašanje, do katere višine je pristopanje ekipe še varno. Zato je potrebno k reševanju povabiti službe, ki so za tako reševanje usposobljene in povečajo varnost samega dostopa in reševanje ponesrečencev.

 

OPREMA ZA REŠEVANJE Z VIŠINE IN GLOBINE

 

Za specifično reševanje je potrebno priskrbeti specifično opremo. Za reševanje z višine in globine se mora služba NMP dodatno opremiti z nekaj alpinistične opreme in predvsem z opremo za lastno zaščito. Obvezni del zaščitne opreme je zaščitna čelada. Tudi medicinska oprema mora biti prilagojena za prenašanje po strmini. Vsi kompleti za oskrbo poškodovanca so v torbah z ročaji ali nosilnimi trakovi, kovček za oživljanje (s kisikom in urgentnim ampularijem) pa v obliki nahrbtnika. Tudi gasilske enote se morajo dodatno opremiti za reševanje z opremo, ki je kompatibilna opremi enot NMP. V prvi vrsti potrebujejo koritasta nosila s trakovi, primerna in varna za spuščanje in dviganje poškodovancev z vrvmi ali jeklenico, in nosilno ploščo na reševalni lestvi za nosila službe NMP.

 

Za reševanje z višine in globine se uporabljajo tipizirana sredstva, ki jih pri reševanjih uporabljajo alpinisti in Gorska reševalna služba Slovenije  vponke z matico, zavore, prižeme, škripci … (slika 1). Vponke morajo imeti varovalno matico, ki med delom prepreči neželeno odpiranje. Za varovanje so na razpolago statične in dinamične vrvi. Razlika med obema je v raztezanju pod sunkovito obremenitvijo (padec, zdrs), saj se lahko dinamična vrv raztegne za 8 %, statična pa za 3 %. Nosilnost obeh je enaka (približno 2400 kg pri premeru vrvi 11 mm). Dinamična vrv se uporablja za varovanje med plezanjem, ker zaradi elastičnosti ublaži posledice padca. Statična vrv pa se uporablja v reševalne namene. S svojo raztegljivostjo ne dovoljuje velikih izgub energije za napenjanje (npr. pri izdelavi žičnice).

                                 

Slika 1: Pomembnejši deli alpinistične opreme za reševanje z višine in globine

 

VODENJE INTERVENCIJE

 

Vsaka reševalna ekipa ima pri svojih običajnih aktivnostih v naprej določenega vodjo. Pri ekipi NMP je to zdravnik, pri gasilki enoti vodja izmene, njegov namestnik ali oseba, ki jo je vodja izmene pooblastil za vodenje intervencije. Vodji obeh služb (lahko tudi več, na primer še policije) se med seboj dogovorita o vodenju intervencije, ter skupaj načrtujeta in usklajujeta posamezne faze reševanja. Vsak od vodij je odgovoren za delo članov svoje ekipe. Pri situacijah, ki prestavljajo izrazito tehnično reševanje s povečanim dejavnikom nevarnosti za udeležene reševalce ali ponesrečence, prevzame vodenje reševanja vodja gasilske enote do mesta ali trenutka, ko člani ekipe NMP lahko varno pristopijo do poškodovanca. Ko je pristop do poškodovanca varen, vodenje reševanja prevzame zdravnik oziroma vodja ekipe NMP. O vstopanju ali prevzemanju pobude reševanja se vedno sprejme dogovor vseh vpletenih služb.

 

PRIPRAVA NA INTERVENCIJO

 

Reševanje z višine do 30 metrov se običajno izvaja s pomočjo gasilske reševalne lestve ali posebnega dvigala s košaro. To velja za urbano okolje in nekatere situacije v neurbanem okolju (reševanje z dreves, gradbišč in podobno). Pri nezgodah na višjih mestih bodo gasilci reševali s sredstvi, s katerimi razpolagajo, in ob oceni, da je reševanje še varno, drugače bo aktivirana gorska reševalna služba. Podobna situacija je pri reševanju iz globine. Ponesrečence, ki se nahajajo v globini, ki jo gasilci lahko dosežejo brez večjih nevarnosti za člane ekipe s pomočjo vertikalne naveze ali horizontalne žičnice, in globina ne presega 30 metrov, bodo reševali sami. Če pa je ponesrečeni na globljem terenu ali v jami, breznu, bodo morali posredovati gorski reševalci oziroma jamarski reševalci.

 

Ker so pogoji dela pri reševanju pod visokim kotom (preko 400) specifični, bi morali imeti vsi gasilci in reševalci, ki aktivno sodelujejo pri reševanju, opravljen tečaj iz vrvne tehnike in reševanja po vrvi in jeklenici. Z osvojenimi osnovami gorskega reševanja je povečana varnost pri reševanju z višine ali globine. Nekatere PHE so že usposobile zdravstvene tehnike, zaradi boljše oskrbe poškodovancev pa bi morali razmišljati tudi o usposabljanju zdravnikov, ki delajo v nujni medicinski pomoči (slika 2).

 

Slika 2: Reševalci PHE Kranj na tečaju vrvne tehnike

 

Tehnično opremo za reševanje na intervenciji sestavijo in pripravijo gasilci. Pri pripravah sodelujejo tudi reševalci, predvsem v tistih delih, ki so pomembni za njihovo varnost. Praviloma si mora reševalec, ki se bo spustil v globino, sam pripraviti svojo navezo na jeklenico ali vrv, s pomočjo katere se bo spustil do poškodovanca. Vodja gasilske ekipe nadzira in koordinira potek priprave in reševanja. Gasilce razporedi na delovna mesta in jim odredi naloge. Izbere in določi mesto, ki je varno za spust v globino, oziroma primerno za reševanje z višine.

 

Gasilec in reševalec se za spust pripravita tako, da si preko obleke nadeneta visoki (dvodelni) plezalni pas. V pas vpneta pomožno vrvico, s katero se pripneta na jeklenico. V globino ju spušča in dviga strojnik na motornem vitlu, dodatno pa sta varovana s statično vrvjo, ki je vpeta v sidrišče. Pred dovoljenjem za spuščanje reševalne ekipe in opreme v globino mora vodja intervencije pregledati navezo. Pozoren mora biti na pravilno narejene vozle in zapete matice na vponkah.

 

IZVEDBA INTERVENCIJE

 

Ko pride reševalna ekipa do poškodovanca, opravi reševalec hitri pregled. Pred pregledom ekipa preveri, če je mesto, na katerem je ponesrečenec, varno in če mogoče predstavlja kakšno nevarnost ponesrečencu in reševalni ekipi. Vzporedno s pregledom reševalec takoj izvaja neodložljive ukrepe za vzdrževanje življenjskih funkcij (sprostitev dihalne poti, po potrebi umetno dihanje, zaustavitev večjih krvavitev, zavarovanje vratne hrbtenice). Sledi oskrba poškodb (preveza ran, imobilizacija) in priprava za prenos poškodovanca. Na mestu nesreče je potrebno poškodovancu vzpostaviti najmanj eno dovolj veliko vensko pot in poleg poškodovanih okončin imobilizirati celo hrbtenico. Pri oskrbi poškodovanca pomaga reševalcu gasilec.

 

Včasih je mesto ponesrečenca oddaljeno od mesta za spust ali dvig reševalne ekipe, zato je potrebno poškodovanca po oskrbi prenesti. Med oskrbo poškodovanca se lahko na mesto dogodka vzpnejo oziroma spustijo dodatni gasilci in reševalci z opremo, ki bodo sodelovali pri prenašanju ponesrečenca.

 

Poškodovanca pri dviganju iz globine spremlja zdravstveni reševalec. S pomožno vrvjo je vpet na pripenjališče jeklenice ob koritasta nosila. Tudi pri reševanju z višine reševalec spremlja poškodovanca v gasilski košari. S svojo prisotnostjo ob poškodovancu skrbi za poškodovančevo varnost in bdi nad njegovim zdravstvenim stanjem. Z njim se lahko pogovarja, mora ga doseči, da lahko izvaja nekatere ukrepe (nadzor življenjskih funkcij, pomoč pri bruhanju, ventiliranje preko dihalnega balona). Zato se mora za čas spusta oziroma dviga tudi opremiti s potrebno medicinsko opremo.

 

Ko je poškodovanec na varnem mestu, reševalci in zdravnik nadaljujejo z dodatnimi postopki oskrbe. Pripravljene morajo imeti tople obloge, ogrete infuzijske tekočine in naprave za spremljanje poškodovančevega stanja (EKG spremljanje, pulzni oksimeter, termometer). Poškodovanca morajo namestiti v ogreto reševalno vozilo, kjer zdravnik izvede temeljit pregled in odredi dodatne postopke oskrbe.

 

NADALJNA OSKRBA IN PREVOZ POŠKODOVANCA

 

Ko je poškodovanec ali bolnik nameščen na nosila v reševalnem vozilu, je potrebno najprej preveriti že opravljeno oskrbo (prehodnost venske poti, učinkovitost hemostaze, položaj endotrahealnega tubusa in podobno). Pri temeljitem pregledu poškodovanca so pozorni predvsem na udarnine, bolečine, občutljivost, deformacije. Sledi dokončna oskrba še vseh manjših poškodb in prevoz poškodovanca v ustrezno bolnišnico. Del te oskrbe lahko reševalci dokončajo tudi v reševalnem vozilu med prevozom. Večkrat preverijo že opravljeno oskrbo in ves čas spremljajo zdravstveno stanje poškodovanca. Pri prevozu življenjsko ogroženega poškodovanca je o prihodu potrebno obvestiti bolnišnico. Obvestilo naj bo čim bolj natančno, vsebuje naj podatkov o poškodbi, izvedenih ukrepih in trenutnem stanju poškodovanca, da se bo sprejemni oddelek na prihod ustrezno pripravil. Poškodovanec mora biti predan sprejemnemu zdravniku. Zdravstveni reševalec preda poškodovanca sprejemni medicinski sestri.

 

ZAKLJUČEK

 

O vlogi reševalca pri tehničnem reševanju je pri nas veliko nedorečenosti in  pomanjkljivosti. Varnost poškodovancev in reševalcev še vedno nima pravega mesta pri vsakdanjem delu, če se osredotočimo na reševanje  z višine in globine pa bi jih lahko strnili v nekaj točk:

 

Še vedno se premalo zavedamo pomena tehničnega dela reševanja, brez katerega je medicinsko reševanje oteženo ali nemogoče. Življenjsko ogrožen poškodovanec mora dobiti nujno medicinsko pomoč na mestu, kjer je poškodovan, razen, kadar okoliščine zahtevajo prenos poškodovanca na varnejše mesto. Vse večje zahteve poklica so prisotne pri vsakdanjem delu reševalca, odzivamo pa se zgolj glede na možnosti in posluh krovne organizacije nujne medicinske pomoči.

 

 

Fotografije so last PHE Kranj

 

Literatura:

 

Cocks RA, Chan T Y F. Protective clothing for the emergency services: a study of fire safety, Pre-hospital Immediate Care 1998; 2: 63-5

Černelič F: Gasilsko tehnično reševanje ; GZS, Ljubljana, 1991

Davis S., Tehovnik M. The role of police and fire departments in medical emergencies in the U.S.A., Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 3, Slovensko združenje za urgentno medicino 1997: 449-53

Golnar T. Alpinistična šola - druga izdaja, Planinska zveza Slovenije 1993

Golnar T. Alpinistična šola – dodatek k drugi izdaji, Planinska zveza Slovenije 1996

Grant H D.: Vehicle rescue, New Jersey: Brady  Prentice Hall 1998

IFSTA. Essentials of fire fighting 4th ed, Board of Regents, Oklahoma 1999

Karren K.J, Hafen B.Q, Limmer D. First responder a skills approach 5ed, New Jersey: Brady – Prentice Hall 1998: 156-61,

Kolb R. Nevarnosti, Bohinjska Bela, v Posavec A. Tehnično reševanje v predbolnišničnem okolju – Reševanje z višine in globine, Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu 2004: 35 - 7

Kostanjšek B. Vrvi, Bohinjska Bela, v Posavec A. Tehnično reševanje v predbolnišničnem okolju – Reševanje z višine in globine, Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu 2004: 7 - 29

Mistovich J.J. Prehospital emergency care, New Jersey: Brady - Prentice Hall 2000

National association of emergency medical technicians. PTHLS Basic and advanced prehospital trauma life support 4ed, New Jersey: Brady  Prentice Hall 1999: 13-22,

O’Keffe M.F. Emergency care 8ed, New Jersey: Brady Prentice Hall 1998: 694-713,

Prestor J. Standard pristopa reševalca k tehničnemu reševanju, Ig, v Posavec A. Uporaba pripomočkov za imobilizacijo in tehnično reševanje v predbolnišničnem okolju, Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Sekcija ZT in MS reševalcev 2002: 173 - 209

Prestor J. Reševanje iz globine, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 6, Slovensko združenje za urgentno medicino 2000: 685-91

Prestor J, Štremfelj A, Kejžar M. Reševanje iz globine, Ljubljana, v Buček H I, Grubešić Z. Delavnice iz nujne medicinske pomoči, Društvo medicinskih sester in zdravtsvenih tehnikov Ljubljana 2005: 29 - 36

Pušavec T, Kolbl R. Vozli, Bohinjska Bela, v Posavec A. Tehnično reševanje v predbolnišničnem okolju – Reševanje z višine in globine, Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu 2004: 29 - 35

Sanders M.J. Paramedic textbook ; Mosby – Year Book, 1994

Stanič K. Varovanje na kraju intervencije, Ljubljana, v Posavec A, Fink A. Transport bolnika, poškodovanca, Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Sekcija ZT in MS reševalcev 2001: 69-76

Žura M. Zaščitna sredstva in pripomočki pri delu reševalca, Ljubljana, v Posavec A, Fink A. Transport bolnika, poškodovanca, Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Sekcija ZT in MS reševalcev 2001: 59-64