DELO REŠEVALCEV V TIMU
PREDBOLNIŠNIČNE NUJNE MEDICINSKE POMOČI
THE
RESCUERS WORK IN
Jože Prestor, dipl. zn.
Prehospitalna enota nujne medicinske pomoči, OZG OE Zdravstveni dom Kranj, Gosposvetska 10, 4000 Kranj
KLJUČNE BESEDE
Zdravstvena nega, predbolnišnična nujna medicinska pomoč, pooblastila za opravljanje posegov, dodatno izobraževanje
KEYWORDS
Nursing care, pre hospital emergency medical service, authorization to perform medical procedures, additional education
IZVLEČEK
Organizacija predbolnišnične nujne medicinske pomoči pomembno vpliva na usodo življenjsko ogroženih pacientov. Tim predbolnišnične nujne medicinske pomoči sestavljajo zdravnik in dva reševalca, ki imata praviloma najmanj srednjo zdravstveno izobrazbo. V presečno raziskavo so bili vključeni vsi zdravstveni delavci, ki redno delajo v enotah predbolnišnične nujne medicinske pomoči v Republiki Sloveniji. Podatki so bili zajeti s pomočjo anket in kvantitativno obdelani. Reševalci pogosto izvajajo storitve, za katere niso pooblaščeni, zato bi morali imeti višjo formalno izobrazbo.
ABSTRACT
Organisation of pre hospital emergency
medical service has important impact on outcome of seriously ill and injured
patients. Members of pre hospital emergency medical team are medical doctor and
two rescuers (medical technician) with overall at least medical high school
education.
A
cross – sectional study, which included all medical workers in pre hospital
units in Slovenia
UVOD
Danes v Sloveniji izvajajo nujno
medicinsko pomoč (NMP) na terenu zdravniki splošne – družinske medicine in
zdravstveni tehniki v okviru zdravstvenih domov. Služba nujne medicinske pomoči
je bila prvič opredeljena v Sloveniji konec leta 1996 s Pravilnikom o službi
nujne medicinske pomoči (Ur. list RS 77/1996). Njegova naloga je uveljaviti in
poenotiti vse elemente predbolnišnične in bolnišnične NMP, ki mora izpolnjevati
dva osnovna kriterija - kratek odzivni čas in ustrezno medicinsko oskrbo za vse
državljane (ZZDej 1992-04). V ekipi NMP, ki obravnava življenjsko ogroženega
bolnika ali poškodovanca na terenu, je zdravnik, ki vodi ekipo in eden ali dva
zdravstvena tehnika, ki sodelujeta pri oskrbi. Zdravnik in zdravstveni tehniki,
ki sestavljajo ekipo NMP, morajo biti dodatno izobraženi s področja nujne
medicinske pomoči.
RAZISKOVANA
SKUPINA, METODA DELA
V raziskovano skupino so bili uvrščeni vsi zdravstveni delavci (zdravniki, diplomirane medicinske sestre in zdravstveniki, višje medicinske sestre in tehniki ter zdravstveni tehniki in tehniki zdravstvene nege), ki so vsaj del svojega delavnika redno razporejeni na delo v predbolnišnično NMP. Raziskava je bila deskriptivna, rezultati so kvantitativno obdelani s programom MS Excel in s povprečnimi ocenami odgovarjajo na raziskovalna vprašanja. Študija je presečna, saj zajema podatke v ozki časovni enoti in daje informacijo o reševalcih in zdravnikih v času oktober in november 2004. Podatki so zajeti s pomočjo anketnih vprašalnikov. Vprašanja so pretežno zaprtega tipa, ki anketirancu ponujajo enega ali več pravilnih odgovorov. Veliko vprašanj je opremljenih z vizualno analogno skalo (Urh 2003). Pripravljenih je bilo 394 anket za reševalce (13,9 % žensk in 86,1 % moških) in 69 anket za zdravnike (47,8 % žensk in 52,2 % moških). Anketni vprašalniki so bili poslani na 41 (v sedmih nimajo redno zaposlenega nobenega zdravstvenega delavca) enot nujne medicinske pomoči.
REZULTATI
Zdravnikom je bilo poslanih 69 anket, od katerih je kar 63,8 % anketirancev vrnilo izpolnjene vprašalnike. Povprečna starost zdravnikov je bila 36,9 let. V povprečju imajo 10,2 let delovnih izkušenj, od katerih delajo že 6,3 leta v nujni medicinski pomoči. Reševalcem je bilo poslanih 394 anket, od katerih je 57,4 % anketirancev vrnilo izpolnjene vprašalnike. Povprečna starost reševalcev je bila 31,9 let. Glede na končano izobrazbo ima 206 reševalcev končano srednjo šolo (vsi, razen enega, zdravstveno usmeritev), trije višjo šolo in 16 visoko strokovno šolo. En reševalec ima osvojeno že univerzitetno izobrazbo. V povprečju imajo reševalci 10,3 let delovnih izkušenj, od katerih delajo že 6,8 let v predbolnišnični nujni medicinski pomoči.
Na vprašanje, postavljeno zdravnikom, kakšno formalno izobrazbo bi morali imeti reševalci, jih je le 16 % menilo, da je dovolj končana srednja šola ali manj (graf 1).
Graf 1:
Pričakovana izobrazba reševalcev po mnenju zdravnikov
Veliko vprašanj je bilo zastavljenih obema poklicnima skupinama, katerih odgovore je mogoče medsebojno primerjati. Med prvimi je bilo vprašanje o oceni časa, ki ga potrebujejo reševalci, da lahko samostojno delajo v NMP. Zdravniki so menili, da potrebujejo v povprečju več kot 11 mesecev uvajanja, reševalci pa so bili mnenja, da so pripravljeni za samostojno delo v NMP že pred šestimi meseci dela(tabela 1).
Tabela 1: Ocena potrebnega
časa uvajanja reševalcev za delo v NMP
|
|
Manj
kot |
N
= |
||||
|
|
1
mesec |
2
meseca |
6 mesecev |
12
mesecev |
več |
|
|
Zdravniki |
1 |
0 |
5 |
21 |
17 |
44 |
|
reševalci |
32 |
54 |
59 |
59 |
19 |
223 |
Primerjava rezultatov medsebojnega cenjenja in spoštovanja dela oziroma sodelovanja v timu NMP kaže, da je delo zdravnikov med sodelavci manj cenjeno, kot delo reševalcev. Po oceni zdravnikov so najbolj cenjeni člani tima NMP reševalci, hkrati pa reševalci svojo vlogo v timu ocenjujejo najslabše (graf 2).
|
Ocena
dela zdravnikov v timu |
||||||||||||||
|
reševalci |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
6,4 |
||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|||
|
zdravniki sami |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
7,3 |
||
|
Ocena dela reševalcev
v timu |
||||||||||||||
|
zdravniki |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
9,4 |
||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|||
|
reševalci sami |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
6,1 |
|||
Graf 2: Ocene
dela sodelavcev v timu
Zdravniki so prepričani, da posege, ki jih po razmejitvi del in nalog srednji zdravstveni tehniki naj ne bi izvajali, njihovi reševalci izvajajo pogosteje, kot to ocenjujejo reševalci sami (graf 3).
Graf 4:
Ocena pogostosti opravljanja nekaterih
intervencij reševalcev
Reševalci so morali kritično oceniti tudi lastno delo pri oskrbi ogroženega pacienta. Ocenjevali so se na analogni lestvici od 0 do 10. Odgovorilo je 224 anketiranih, povprečna vrednost ocene je bila 8,2 (graf 5).
Graf 5:
Situacije, ki pri reševalcih vzbudijo stiske
RAZPRAVA
Z delom v NMP je samo 17,3 % reševalcev začelo brez predhodnih delovnih izkušenj. Po analizi delovnih izkušenj reševalcev je raziskovalec izračunal, da je povprečni slovenski reševalec pred nastopom dela v NMP delal že 260 dni v enoti intenzivne nege in terapije, 206 dni na bolniškem internem oddelku, 188 dni v ambulanti splošne medicine, 125 dni je opravljal le nenujne reševalne prevoze, 102 dni je delal na bolniškem kirurškem oddelku, 45 dni v zobni ambulanti, 42 dni na psihiatričnem oddelku, 40 dni samo v ambulanti za nujno medicinsko pomoč, 35 dni na fizioterapiji, 31 dni v domu za ostarele, 27 dni v laboratoriju, 26 dni v patronažni službi in 3 dni v zdravilišču – skupaj tri leta in en mesec. Kljub temu, da so pred prihodom na delovno mesto v službo NMP reševalci pridobili različne izkušnje, zdravniki ocenjujejo, da potrebujejo dosti več uvajanja, kot menijo reševalci sami. Zato ne preseneča, da več zdravnikov kot pa reševalcev meni, da bi morali imeti reševalci višjo formalno izobrazbo. Zdravnikove odločitve niso vedno z odobravanjem sprejete med sodelavci, ki pri obravnavi pacienta s področja reševanja medicinskih problemov pri odločanju ne sodelujejo enakopravno (Laurant in sod 2004). V skromnem timu so reševalci zdravnikovi dragoceni sodelavci pri izvajanju postopkov za stabilizacijo zdravstvenega stanja pacientov (Smith, 2004). Vseeno zdravniki reševalcem zaupajo manj samostojnosti pri obravnavi nekaterih nujnih stanj, kljub visoki oceni njihovega dela (Thompson in sod, 2003). Z uvedbo magistrskega študija iz zdravstvene nege in povečanjem pooblastil bi lahko v primarno zdravstvo uvedli v tujini preizkušen model medicinskih sester - praktikov »nurse practitioners« (Horrocks, Anderson, 2002), ki bi pomembno razbremenili zdravnike. Pri delu v NMP reševalce najbolj motijo situacije, ko ne morejo ustrezno oskrbeti svojih pacientov, takoj za tem pa je slabo nagrajevanje za opravljeno delo (Kramar, 2003). Trpljenje pacientov, njihovo umiranje in smrt, s čemer se reševalci v NMP pogosto srečujejo, so med stresnimi situacijami zasedli šele peto mesto, za konflikti s pacienti in zdravniki (Benner, 2004).
ZAKLJUČEK
Rezultati so potrdili tezo raziskave, da so zaposleni nezadovoljni z načinom dodatnega izobraževanja reševalcev in vidijo potrebo po formalnem pridobivanju potrebnih dodatnih znanj in veščin, skupaj s pooblastili za opravljanje dela (Posavec, 1999). Pri vsakdanjem delu v NMP reševalci pogosto presegajo pooblastila, ki so razmejena na področju zdravstvene nege. Največja potreba po visoko izobraženem kadru je trenutno na delovnem mestu strokovnega vodje skupine ali službe, takoj naslednje pa je neposredno delo ob ogroženem pacientu. V to bi morala biti usmerjena tudi kratkoročna kadrovska politika pri sistematizaciji delovnih mest negovalnega kadra v predbolnišnični NMP.
LITERATURA
Beauchesne MA. Global Advancement of
Advanced Practice Nursing Education. Advanced Practice Nursing eJournal 4(1),
2004, 15 – 9
Benner P. Relational Ethics of Comfort, Touch,
and Solace - Endangered Arts? Am J Crit Care 2004; 13(4): 346 – 349
Horrocks S, Anderson
E, Salisbury C. Systematic review of whether nurse practitioners working
in primary care can provide equivalent care to doctors. BMJ 2002; 324: 819 –
823
Kramar
J. Prisotnost sindroma
izgorevanja v reševalni službi. Diplomsko delo. Maribor: Visoka zdravstvena
šola, 2003
Laurant M, Hermens R, Braspenning J,
Sibbald B, Grol R. Impact of nurse practitioners on workload of general
practitioners: randomised controlled trial. BMJ 2004; 328: 927 – 931,
Posavec A. Podiplomsko izobraževanje
diplomiranega zdravstvenika – reševalca. Diplomsko delo. Ljubljana, Visoka šola
za zdravstvo, 1999
Pravilnik o službi nujne medicinske
pomoči. Uradni list RS št. 77/1996
Smith AP. Partners at the Bedside:
The Importance of Nurse-Physician Relationships. Nurs Econ 2004; 22(3):161 –
164
Thompson T, Barbour R, Schwartz L.
Adherence to advance directives in critical care decision making: vignette
study. BMJ 2003; 327: 1011 – 1027
Urh I. Anketiranje kot tehnika
zbiranja podatkov v zdravstveni negi. Obzor Zdr N2003; 37: 219 – 24
Zakon o zdravstveni dejavnosti /ZZDej/. Uradni list RS, št.
9/1992, 45I/1994, 104/92, 37/1995, 8/1996, 59/1999, 77/98, 90/1999, 98/1999, 31/2000, 36/2000, 45/2001, 131/2003, 135/2003, 2/2004, 80/2004